Meje

Moje meje. Meje mene. Meja se maje. Na kaj mejim? Kakšne so moje meje? So neprodušno zaprte ali so prepustne? Meje v glavi. Meje mojega sveta.

S prstki zadovoljno pomigam proti sluzavemu morju. Kar naj drsti, zadovoljna sem s senco, vetričem in plažo. Skozi klobuk opazujem oblake, ki se podijo nad nami, in poslušam pljuske morja, ki se na moji levi mešajo s hrvaščino dveh prijateljic, na moji desni pa z italijanščino zagorele družine, ki kosi zgledne doma pripravljene ogljikove hidrate. Midva pa vmes. Torej smo razporejeni, kot se šika. Mejimo eden na drugega, po sili razmer. Pa tudi lepo nam je. Lepo je imeti ob sebi ljudi.

Meje. Me je res? Meji? Mi je? A jem? Jame. Ajme.

Zadovoljno ugotavljam, da sva z leti začela veliko pogosteje zahajati na Hrvaško in v Italijo, ko se mudiva na vikendu. Prej se je zdelo tako naporno, še posebej poleti. Zdaj pa je padla ta ločnica z južnimi sosedi in zdi se, da nam mahajo, naj se lahkotno zapeljemo skozi mejo, za katero se je včasih zdelo, da nas s prekrižanimi rokami spuščajo skozi mrko sito. Včasih traja malo časa, da se navadimo, da naenkrat ni več ovir. Nevidna meja ostane. Sled meje. Kot sled modrca, ki si ga snameš po dolgem dnevu. Malo časa traja, da se koža znova prekrvavi in zbaše rdečo razo. Da se znova prikaže nežna koža.

MajMejaMojaMejiSmejiZmajZmerajZmorešSramSrečaVrečaSvečaRdeča-

»O čem premišljuješ?« me Nejc prebudi iz sanjarjenja, ko me požgečka pod pazduho po pet dni starih dlačicah. »O mejah,« odgovorim, se sproščeno zasmejim žgečkanju in se mu privijem v slano telo. »Meje so izredno pomembne. To je geografski pojem.« »Ja, res je,« se naredim smrtno resno, a mi ne uspeva. »Živa meja,« doda.

Prav ima. Živa. Meja.

Written by: Živa Malovrh at LAtelier